Nekaj malega o nas
»Psa? Ni govora! Ne! Kaj ti pa je? Dlak, umazanije in smradu v svojem stanovanju ne bom prenašala! Kdo bo pa skrbel zanj? Ti? Ja, dva dni, potem bo pa na moji grbi. To ni igračka, ki jo vržeš v kot in jo pustiš tam, ko se jo naveličaš! Pa lajajo, če še ne veš! Cel blok bo v luftu, če ponoči ne bo miru. Ne, ne, s psi so sami problemi.« Tako sem vedno znova in znova odgovarjala hčerki, ki si je želela psička.
BLONDI
Ko je hčerka odrasla in se je zaposlila, je nekega dne prinesla domov majhno, zgubano kepico. Hotela sem se jeziti, a sem se ob pogledu na ta ubogi, mali kupček čisto raznežila. Hčerka mi je povedala, da je psička, da ji je ime Blondi, kupila jo je pri Vesni in Rudiju v psarni Buona Fortuna.
Tako se je začelo naše življenje z novo članico družine. Na glavo je postavila naš dosedanji način življenja. Od sedaj naprej smo se vsi vrteli okoli nje in smo se vsi ukvarjali z njo. Postala je naša ljubljenka. Nikamor več nismo šli brez nje. S hčerko sva se celo prepirali, katera jo bo imela. Ko jo je hotela vzeti s seboj na potovanje, me je skrbelo, da bo zbolela. Ko je odšla z njo v hribe, me je skrbelo, da se bo poškodovala. Kupovala sem ji najboljšo hrano in najlepše igračke. Hodila sem z njo na sprehode, se z njo igrala, jo crkljala, božala, negovala. Nič mi ni bilo težko. Za našo zlato Blondi ni bilo nič dovolj dobro, nič dovolj lepo, nič predrago. S svojim milim pogledom, prijaznostjo in zvestobo nas je čisto zasvojila. Iz vsega srca smo se ji nasmejali, ko je med igro lovila svoj »pujskov« repek, nam prinašala igračke in copate, nas posmrčkala, ko je želela kaj »povedati,« pokazati, ali se igrati. Kamor smo šli, povsod so jo občudovali. Bila je lepa, urejena, negovana, elegantna, dlaka se ji je svetila, njene gube pa so bile, za razliko od naših, vsem zelo lepe in zanimive. Potem se je zgodilo tisto najhujše. Izvedeli smo, da je naša Blondi neozdravljivo zbolela. Diagnoza: rak na jetrih. S svojim nežnim, milim pogledom nas je rotila in prosila, naj ji pomagamo, saj zelo rada živi. A ni ji bilo pomoči. Blondi nas je zapustila. V našem življenju in v našem domu je nastala obupna praznina. V albumu in na stenah v stanovanju imamo veliko njenih slik. Čeprav jo več ni, je še vedno povsod z nami.
GUBA
Brez psa nismo znali več živeli. Zato smo dne … kupili Gubico. Iskat smo jo šli v Gorico k Gabrielli Zaro v psarno Del Peodoro. Tudi Gubico smo zelo vzljubili in jo sprejeli za svojo. Zrasla je v pravo lepotico, zato se z njo udeležujemo razstav. Moram reči, da se damica tega zelo zaveda, saj ponosno in vzvišeno hodi naokoli, češ: »Poglejte me, jaz sem najlepša!«
Stari rek pravi »Zarečenega kruha se največ poje!« in nič drugače ni pri nas. Čeprav smo pred nakupom Gube trmasto govorili, da na pasje razstave nas pa že ne bo zaneslo, se jih sedaj zelo radi udeležujemo. In tako je tudi naneslo, da smo se odločili Gubi predstaviti pasjim snubcem, čeprav nikoli nismo mislili vzrediti legla v naši hiši.
